Vigred

Ljubi te Mrtvak, ljubi te mrzla kri.
Snubi te z zastrupljeno rožo,
ki v ranem jutru ne vzcveti.
Poje ti tišina, nasilje v ustnicah drhti.
Slika si - milina, lepota, gnoj,
ki mi smrdi - sen, ki ljubijo ga svinje.
Kurbe in kralji kot vrane v polju
kljuvajo, kavsajo star obraz
ĉe davno je vigred telesa zapustila,
ovita zdaj v veèni mraz.

Pizda! Ljubi te Mrtvak, ljubi te milina,
crknjen vonj telesa, ki ovila ga je zima.
Gnile cvetlice ti v srcu rasto.
Je gnojno, je mehko, totalno èrno.
Gnila cvetlica zavita v temo.

Vojna srca v meni divja
Vojna duha, ki ne sprejme
ukradenih misli, ne svinjskih,
ne èistih vtrtih v spomin.
Ni kamna namesto srca.

Tvoje srce je kamen,
ovira na poti vsega.
Telo si spoznanja,
ki mrtvim se klanja
z lepoto, gnojem, ki mi smrdi.

Si kuga, ki blaginjo oznanja.
Le predmet, telo igranja v vojni
v kateri ti si kri!